Zgodovina gospodarstva

Valovitost tal in apnenčasta zemlja ter njena sušnost in kamnitost niso nudile kmetijstvu zadostne gotovosti. Polagoma je zaostalo in prepustilo glavno vlogo živinoreji. Kraška gmajna z grmičevjem in redkimi visokimi drevesi je spodbujala rejo goveda. Kmečka družina bi težko shajala brez prašičjega mesa in masti, zato so tudi prašiče redili skoraj pri vsaki domačiji. 

Po prvi svetovni vojni so prebivalci prišli do zaslužka tudi s prodajo koruzovine, ki je rabila goriški bolnišnici za blazine; tržiške peke so oskrbovali z lesom, seno so prodajali v Gorici in Trstu. Precej so zaslužili s svilorejo.V obdobju po drugi svetovni vojni je najprej zamrla ovčereja, paša goveje živine pa nekoliko kasneje. Do leta 1992 so 560 ha bremenile vojaške služnosti. 

Vinogradništvo se je utrdilo zlasti v povojnem času, ko so ostale dejavnosti začele zamirati in se je kmetijski gospodar spremenil v polkmeta.

V preteklosti so bili Doberdobci precej vezani na svoje jezero, nekateri zaradi dobička, ki ga je prinašal ribolov. Lovili so jegulje, klene, krape, mrene, ščuke. Ribiči so morali jezero tudi vzdrževati: dvakrat letno so kosili jezersko rastlinje, da so ohranjali proste prehode za prevoz s čolni in za nastavljanje ribiških mrež. Ribištvo kot družinsko izročilo je pomenilo kmečki družinski dodaten vir zaslužka. Ribiči so bili do vnesenih postrvi obzirni, v upanju, da se bodo razmnožile v velikih količinah. Lovili so jih le za poslastico in jih tudi niso prodajali. Vse vrste rib so lovili čez celo leto. Ni bilo nobenih prepovedi. Za ribolov niso imeli določenih dni. 


Od obrti je cvetelo kamnoseštvo, ki mu je povojni čas začrtal hiter zaton. Kamen - sivi in tudi črni marmor - so lomili tudi po drugi svetovni vojni v več kot desetih kamnolomih. Na začetku stoletja so jave zaposlovale več kot 200 delavcev, med njimi tudi ženske. Trije kamnolomi pri Devetakih, na Palkišču in pri Ferletičih so obratovali do pred tremi desetletji. Na 60 km2 kraškega območja je bilo tedaj 17 kamnolomov. Leta 1938 so za potrebe tovarne v Ližercu v tržiški občini zgradili žičnico, s katero so z Ruse Griže nad Doberdobskim jezerom prevažali kamenje. Kamnolomi so sicer nudili zaslužek revnemu kraškemu prebivalstvu, a ekološke rane so nepopravljive za krajinski videz. 

Socialna sestava razodeva po drugi svetovni vojni sprva porast deleža aktivnega prebivalstva (1951-61). Moška delovna sila se je zaposlila v tržiških ladjedelnicah in drugih obratih, ženske pa v storitvenih poklicih v dveh bližnjih urbanih središčih. Sledil mu je nagel upad, ki se je v zadnjem desetletju omilil. V povojnem obdobju je aktivni del prebivalcev upadel od 43 na 32 odstotkov. V najnovejšem obdobju je tudi moška delovna sila prešla v terciarne dejavnosti. Tradicionalen izraz gospodarske dejavnosti je krajevna Zadružna banka s podružnicami v Sovodnjah, Ronkah, Štandrežu in Gorici. Očiten je prehod občine iz izrazito kmečke in delavske v razvitejšo obmestno družbeno in gospodarsko strukturo.