Narava

Sestava tal 

Planoto sestavljajo večinoma apnenci, ki potekajo v smeri vzhod-zahod. Prvi pas je sestavljen iz svetlih apnencev. Sredi pasu se dviguje Debela griža (274 m), ki pa ne sodi v občinsko ozemlje, temveč v sosednjo sovodenjsko občino. Drugi pas tvorijo sivi in svetli apnenci. Širi se od Zagraja na severu do Foljana na jugu. Naslednji pas zajema vzhodnejše predele med zaselkom Vižintini in Doberdobskim jezerom ter ga sestavljajo ploščati in kompaktni sivi apnenci, deloma bituminozni. Zadnji spodnji pas tvorijo sivi in črnikasti apnenci ter sivkast dolomit.
Vrtače se širijo na Doberdobski planoti dokaj enakomerno in zavzemajo povprečno 5% površine, na nekaterih ožjih območjih največ 12%, predvsem na položnem osrednjem delu. Tudi podzemska prevotljenost te kraške regije je gosta, drobna in enakomerno porazdeljena. Iz podatkov, ki jih zbira deželni jamski kataster, ki ima svoj sedež v Trstu, izhaja, da se v upravnih mejah doberdobske občine nahaja prek 40 jam in brezen.
Jame se odpirajo v kraški apnenčasti skali, ki jo po mnenju geologov tu predstavljajo skladi bolj ali manj čisti ali tudi delno dolomitiziranih krednih apnencev. Po svoji obliki so jame kar raznolike: saj so v skoraj enaki meri prisotne take z vertikalno zgradbo - predvsem posamezna brezna ali pa sistemi med seboj povezanih brezen - kot tudi take s pretežno vodoravnimi rovi.
Jamski prostori so sorazmerno skromno obloženi s sigastimi tvorbami. V mnogih primerih kaže siga znake staranja in propadanja. Številne jame je človeški poseg močno spremenil, saj je bila večina lažje dostopnih jam v prvi svetovni vojni spremenjena v zaklonišča. Da bi zavarovali živino na paši pa so kmetje in pastirji vztrajno zasipali brezna.
Na Doberdobski planoti razlikujemo v celoti tri osnovna geomorfološka področja: blago vzpeto površje na severu, uravnano ozemlje na srednjem ter razčlenjeno ozemlje na južnem delu planote. Sestava usedlin daje slutiti, da je po Doberdobski planoti nekdaj tekel večji pritok Soče.
 

Podnebje    

Ker je Doberdobska planota precej odprta morskemu vplivu, ima dokaj blago podnebje. Letna izoterma znaša 13° do 14°C, letni maksimum julija okrog 23°C, letni minimum januarja okrog 4°C. Letna količina padavin meri od 1.100 do 1.400 mm. Nad 50% jih odpade na vegetacijsko obdobje, sicer pa so v vseh mesecih dokaj enakomerno porazdeljene, s komaj občutnim poviškom spomladi in poleti. Za kraški svet je posebnega pomena mikroklima vrtač in dolov, ki ima celinski značaj. Dogodi se, da v zimskih mesecih tla in rastlinje prekrije slana, bližina morja pa preprecuje, da bi tod snežilo razen v zelo redkih primerih vsakih nekaj let.



Rastlinstvo in živalstvo Doberdobskega Krasa

Geografska lega Doberdobskega Krasa in prisotnost vodnega okolja v suhem kraškem svetu dajeta področju izjemno vrednost in pogojujeta izredno pester floristični sestav tega dela matičnega Krasa, ki bi ga sicer uvrščali v področje listopadnih hrastov. Na prehodu v nižinski svet se proti jugu planota nenadoma zniža, zato je področje dokaj odprto toplejšim morskim vplivom.
Zaradi teh so se lahko ohranile na suhih prisojnih pobočjih tudi nekatere mediteranske rastlinske vrste, kot so npr. grmiči terbinta (Pistacia terebinthus), navadnega bodčeca (Paliurus spina-christi) in kraškega gabra (carpinus orientalis), pa tudi bela metlina (Osiris alba) in ozki smilaks (Smilax aspera). Vse drugačni mikroklimatski pogoji so se ustvarili na severnih pobočjih, ki so izpostavljena hladnim vetrovom, v globljih vrtačah in ob vodnih okoljih, kjer so našle svoje zavestje tudi nekatere srednjeevropske vrste, kot so npr. navadno tevje (Hacquetia epipactis), močvirska grebenika (Hottonia palustris) in navzkrižni svišč (Gentiana cruciata).
Hkrati je celotno področje močno odprto vplivom balkansko-ilirskega območja. O tem priča pogostost črnega gabra (Ostrya carpinifolia), malega jesena (Fraxinus olmus), navadnega ruja (Cotinus coggygria) in drugih grmičastih in travnatih vrst. Velik doprinos k pestrosti rastlinstva daje še vedno rastje, ki predstavlja na kraškem svetu pravo redkost. Med vodnimi rastlinami naj omenimo le navadni trs (Phragmites australis), vodno lečo (Lemna trisulcata), navadno mešinko (Utricularia australis) in pokončnega ježeka (Sparganium erectum).

Klimatstka raznolikost in rastlinska pestrost ustvarjata primerne pogoje za pisan živalski svet. Poleg živalskih vrst, ki so značilne za kraški svet, kot so srne, divji prašiči, podlasice, kune, jazbeci in fazani, živijo tod tudi nekatere redke jamske vrste (Proteus v Jamljah), in v jezerskih vodah cela vrsta rib, občasno se tu pojavlja tudi jegulja (Anguilla anguilla). Srečamo tudi številne dvoživke, različne vrste polžev in žuželk, pa tudi vodne race. Nekatere redke ptice se občasno pridružijo redno nastanjenim, ko si med preleti izbirajo jezersko obmocje za počivališče. Naj omenimo le vodomca (alcedo attis), malo bobnarico (Ixobrychus minutus) in malo belo čapljo (Egretta garzetta). Veliko naravno bogastvo predstavlja tudi mnogo vrst in primerkov dvoživk in plazilcev; med njimi gre omeniti modrase, ki so našli v posebnih mikroklimatskih razmerah Doberdobske planote idealen življenjski prostor.
Videz kraške pokrajine je docela preobrazila intenzivna ozelenitev po propadu kmetijskih dejavnosti. Le-te so se ohranile zgolj, kjer so plasti jerine debelejše in dostopnejše, zlasti severozahodno od Doberdoba. Večino površine je v preteklosti prekrivala kraška gmajna, značilna posledica intenzivnega pašništva. Z njegovim opuščanjem jo je porasla gospodarsko nepomembna in slabo prehodna hosta, ki je na Krasu zaradi deagrarizacije izrazit pokazatelj razkroja kulturne pokrajine, sicer pa na pogled prijaznejša. Tudi obširna področja, ki so jih domačini očistili kamenja in z gnojenjem spremenili v travnike in njive, je zajela postopna ozelenitev. Kamenje so zlagali na mejne suhe zidove, ki zamejujejo večje ali manjše ograde in dajejo celotni krajini poseben videz.

Še zagonetna podzemska hidrografija

Doberdobsko planoto še bolj kot ostale kraške regije označuje zapletena podzemska hidrografija, saj se tu stikajo vode soškega, vipavskega in celo notranjskega izvora, seveda poleg relativno naglo v notranjost prodirajoče gravitacijske vode.
Soški vodni prispevek naj bi v Moščenicah znašal nekaj kubičnih metrov vode na sekundo, okrog 1 m3 vode na sekundo pa naj bi doberdobskemu območju prispevala tudi Vipava. Voda iz Doberdobskega jezera se pretaka skozi požiralnike na njegovem južnem robu in prihaja spet na dan pri niže ležečem kraškem jezercu Prelostno, odtod pa že prehaja v Sabliško močvirje in do izvira Moščenic.
Osrednji in najzanimivejši hidrološki pojav na Doberdobski planoti je vsekakor Doberdobsko jezero. Leži v obsežnejši kraški uvali, ki je nastala na dnu Brestoviškega podolja na njegovem stiku z Dolom. To pretočno jezero podolgovate oblike, ki ga hranijo izviri na severozahodnem robu ter v samem dnu, označuje, podobno kot ostala kraška jezera, izredno opazno vodno kolebanje. Višina vodne gladine se giblje med 5 in 10 m nad morsko gladino. Njena osrednja višina pa znaša 6 m. Tedaj meri Doberdobsko jezero 36 ha, v dolžino okrog 1.200 m, v širino okrog 400 m in v globino do 2 m. Kolebanje vodne gladine pripisujejo nihanju vodostaja matičnih vodnih tokov, zlasti Soče. Iz tega vzroka lahko Doberdobsko jezero prištevamo med freatična jezera, ki se obnašajo kot nekakšen pokazatelj višine talne vode pod kraško pokrajino. Na spremembo vodnatosti in vegetacije jezera ter okolice so močno vplivali nasilni posegi, ki so zaprli nekatere dotoke.

Seznam popisane naravne dediščine v občini Doberdob:

 1. Boneti - golobja jama ali Prhavčeva jama (Abisso Bonetti) - brezno, zoološka
       in botanična lokaliteta;
   2. Boneti - jama Artilerija - jama, zoološka lokaliteta;
   3. Jamlje - Komarji - "V jami" - brezno;
   4. Jamlje - "B'riet" - brezno, izvir;
   5. Boneti - jama z vodo;
   6. Črni vrh - "Vojaški kal";
   7. Črni vrh - "Kal za živino";
   8. Črni vrh - površinski kraški pojavi;
   9. Črni vrh - "Na kalu" - površinski kraški pojavi;
  10. Poljane - "Debela stena" - osamela skala s škavnicami;
  11. Doberdobsko jezero - presihajoče kraško jezero s stalnim tokom;
  12. Doberdobsko jezero - "Močilnica - Roje" kraški izvir;
  13. Doberdobsko jezero - "Grulja" kraški izvir;
  14. Doberdobsko jezero - I. in II. Bezen - Kotanja na jezerskem dnu, iz katere izvira voda;
  15. Doberdobsko jezero - I. požiralnik;
  16. Doberdobsko jezero - II. požiralnik;
  17. Doberdobsko jezero - III. požiralnik;
  18. Doberdobsko jezero - "Luknja" IV. požiralnik;
  19. Doberdobsko jezero - Velik bezen "Plutnik" - požiralnik;
  20. Doberdobsko jezero - VI. požiralnik;
  21. Močila - I. izvir;
  22. Močila - II. izvir;
  23. Močila - III. izvir;
  24. Laško jezero (Lago di Pietrarossa);
  25. Doberdobsko jezero - Bele vrbe (Salix alba) - drevesa izrednih dimenzij in oblik;
  26. Doberdob - Puhasti hrast (Quercus pubescens) - drevo izjemnih dimenzij;
  27. Doberdob - Puhasti hrast (Quercus pubescens) - drevo izjemnih dimenzij;
  28. Doberdob - Puhasti hrast (Quercus pubescens) - drevo izjemnih dimenzij;
  29. Križišče ceste Gorica-Trst za blok Devetaki - Chamaecyparis lawsoniana - drevo
        izjemne velikosti;
  30. Državna cesta št. 55 - Drevored piramidastih cipres;
  31. Gradina - Casa Cadorna - Razgledišče.