Odporništvo in NOB
KO SO SE NAŠI LJUDJE UPRLI FAŠIZMU IN GA PREMAGALI
Po končani prvi svetovni vojni so se začeli Doberdobci končno vračati iz begunstva domov, vas pa je bila - morda z izjemo ene same hiše - popolnoma porušena, tako so si morali poiskati začasno zatočišče v sosednjih vaseh, predvsem v bližnjem Laškem. Porušene vasi na celotni Soški fronti so deželne oblasti po načrtih Maxa Fabianija v par letih korenito obnovile. V na novo pozidanih vaseh pa so nove meje in vstop v Italijansko kraljevino močno prizadele ne samo doberdobsko prebivalstvo.
Po večstoletnem življenju v avstro-ogrskema Primorju, ki je bilo del večjezičnga in večkulturnega cesarstva, so vstopili Doberdobci v državo, ki ni razlikovala med narodnostjo in državnostjo, kar je imelo rušilne posledice za vse neitalijanske podložnike. Že takoj se je začelo travmatično poitalijančevanje imen in priimkov, imen mest, vasi in krajev. Fašizem, ki se je v naših krajih najavil s potenciranim nacionalizmom, pa je proces raznarodovanja vseh petsto tisoč Slovencev in Hrvatov, ki so se znašli v novem državem ustroju, zapečatil. Leta 1923 so oblasti ukinile prvi razred slovenske osnovne šole in postopoma poitalijančile ostale razrede, prekinile delovanje Ljudskega odra, leta 1935 pa so celo prepovedale slovensko pridigo pri maši. Tako surovega ravnanja Doberdobci niso razumeli in niso sprejemali, pogumne vaščanke so se proti raznarodovalnemu fašizmu upirale s prepevanjem slovenskih pesmi v cerkvi. Narodnostni (iredentistični) protifašizem, ki je prevladoval med našimi občani, se je v tovarni spojil z razrednim protifašizmom.
Politično bolj osveščeni delavci so delovali v zarotniških celicah Rdeče pomoči in Komunistične partije Italije, v katere so bili vključeni že od njihovega povojnega nastanka v tržiški ladjedelnici. Ob koncu leta 1941 so se nekateri domačini povezali tudi s Komunistično partijo Slovenije oz. z aktivisti Osvobodilne fronte, ki je zlasti med delavstvom iz sosednjega Laškega, iz Ronk, Tržiča, Štarancana, Škocjana, Turjaka... uživala velik ugled in stvarno podporo. V istem obdobju je namreč v Tržiču »slovensko-italijanski odbor« že zbiral denar in sanitetni material za slovenske partizane: pripravljala se je psihološka in organizacijska osnova za skupen protifašistični boj, kar bo nazorno pokazala Goriška fronta.
Po navodilih Osvobodilne fronte so v zimi 1941-42 nastali v naših vaseh prvi Krajevni narodnoosvobodilni odbori z Gospodarsko komisijo, ki so v strogi ilegali delovali ves čas vojne z mitingi, nabiranjem hrane in oblačil, raznašanjem propagandnega materiala, skrivanjem partizanov pred Nemci in z učinkovito obveščevalno mrežo. Ti odbori (ki so delovali vse do mirovne pogodbe 10. 2. 1947), so postopoma prevzemali nase odgovornosti civilne in vojaške uprave in postali prava država v državi, »ljudska oblast«, ki se je zavzemala za priključitev k Jugoslaviji. Izbirali so vaške pubertetnike, ki so vodili živino in z vozovi prevažali raznovrstni material, ki ga je intendanca Montes, najštevilnejša GAP (Gruppi di azione patriotica) skupina v Italiji, odkupovala ali rekvirirala v Laškem in spodnji Furlaniji za partizane na Trnovski planoti, Vojskem in Cerkljanskem in ki je imela v Doberdobu tudi svoje skladišče.
Po razsulu Italijanske fašistične oblasti so se septembra 1943 tako mladi kot starejši Doberdobci množično odpravili na Goriško fronto. Še neizkušeni in slabo oboroženi so se z osemsto novimi borci Proletarske brigade pridružili od štiri do pet tisoč dobro organiziranim slovenskim partizanom, skupni boj proti fašistom in nacistom pa se je nadaljeval do konca vojne. Protifašizem je na tem stičišču narodov v različnih jezikih govoril o isti svobodi in dostojanstvu. Ta bitka je bila prvi, po obsegu in trajanju pa edinstven partizanski spopad z nemškimi armadami v Italiji. Mnogi borci so se po porazu na Goriški fronti vključil v brigade IX Korpusa ali se reorganizirali v Tržaški brigadi.
Samo na Goriški fronti je v slabem mesecu padlo 19 Doberdobcev, druge je kasneje dohitela smrt največ v brigadah Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije in v Tržaški brigadi, v Prekomorskih brigadah, v Kosovelovi, Župančičevi, Gregorčičevi, Bazoviški in v Gradnikovi brigadi, ki je 1. maja osvobodila Doberdob ob nepopisnem veselju celotnega prebivalstva.<
Vaščanom pa ostaja boleč in neizbrisen spomin na:
13. september 1943, ko so Nemci prvič prišli v Doberdob, se spopadli s partizani in jih dva ubili, na Poljanah ustrelili štiri borce in zažgali županstvo in več domačij;
22. december 1943, ko je izdajalec Bleki začel svoj 40-dnevni teror;
15. januar 1944, ko so Nemci z Blekijem mučili in pokončali šest vaščanov in dekle iz Brestovice;
20. februar 1944, ko so Nemci obkolili Dol in Opatje selo, ubili dva vaščana in druga dva odpeljali verjetno v Rižarno;
18. april 1944, ko so Nemci obkoliil vas in ustrelili domačina pred zbranim prebivalstvom;
12. oktober 1944, ko so Nemci odpeljali 84 Doberdobcev v Gradišče ob Soči, 20 od teh pa v nemška koncentracijska taborišča: v teh in v Tržaški rižarni je umrlo 17 občanov.
Padli borci in žrtve vojne, ki so predstavljali skoro 6% prebivalstva - njihova imena lahko preberemo na spomenikih v Dolu, Jamljah in Doberdobu ter na spominski plošči na Poljanah - in skoro tristo priznanih ali nepriznanih partizanov, borcev, terencev in rodoljubov dokazujejo, da je v boju proti fašizmu sodelovala vsaka naša družina. Za italijansko vlado pa še naprej velja, da »doberdobski občani niso razvili nobene pomembne odporniške in partizanske dejavnosti«.
Karlo Černic