Pesem s Krasa

Zakaj v tej pokrajini kamniti

je vse lepo in prav

biti, živeti, boriti se

in biti mlad in zdrav.......

Pesem s Krasa / Srečko Kosovel

Doberdob, dežela dolin, hrastov in modrasov, ki se jeseni v škrapljah, na apnenčasto belih nazobčanih kamnih spremeni v čudovito ognjeno podobo z žarečim rujem. V ozadju se blešči njegov zaklad: presihajoče jezero. Ta edinstvena kraška pokrajina hrani veliko nedotakljivih naravnih zanimivosti tako na svojem površju kot v globinah svojih jam. Tolikšno je rastlinsko bogastvo Doberdobskega Krasa, da je že v prejšnjem stoletju pritegnilo pozornost številnih strokovnjakov in navdihnilo priznane pesnike.
Ostanki gradišč pričajo o prisotnosti človeka na tem ozemlju že iz rimskih časov, Slovenci pa so se tu naselili v prvih desetletjih 7. stoletja. Pol tisočletja je doberdobsko območje spadalo pod habsburško cesarstvo. Leta 1850 je Doberdob postal samostojna občina.

Najbolj je prizadela tukajšnje prebivalstvo prva svetovna vojna, ko je po teh krajih tekla Soška fronta, ki je pustila za sabo pravo opustošenje in prizorišča smrti. O tistem obdobju pričajo številni jarki, madžarska kapelica in roman Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Gorja ni bilo še konec.
Fašizem in druga svetovna vojna sta udarili po tukajšnjem prebivalstvu, ki pa se ni vdalo usodi, pridružilo se je Osvobodilni Fronti in se zoperstavilo nasilju in raznarodovanju.

Hiter in pogosto krut pretok časa je oplajal miselnost in duh prebivalstva, urejal njegov življenjski utrip, kar se je izražalo predvsem v oblikah pestrega družbenega in kulturnega življenja. Sodobnost Doberdoba raste prav iz te razsežnosti zgodovinske in kulturne dediščine, ki jo je tu živeči človek podedoval. Svoj jezik ohranja preko slovenske šole, z ohranjanjem navad in običajev ter društvenim delovanjem, kar dokazuje, da so Doberdobci navezani na svojo zemljo in na slovenske korenine.